Podjetniška žetev: Kako prodati svoje podjetje

Kaj je podjetniška žetev?

Za opredelitev podjetniške žetve najprej potrebujemo nekaj ekonomske teorije. Cilj vsakega podjetja naj bi bil maksimalen dobiček, s katerim razpolagajo lastniki, ki so v podjetje vložili svoj denar. Dobiček podjetja pogosto ponovno investirajo in ga uporabijo za rast poslovanja. To je izključno odločitev lastnikov podjetja: ali bodo dobiček izplačali ali zadržali v podjetju. V malih podjetjih, kjer je lastnik po navadi en sam oziroma gre za družinsko podjetje, običajno ni velikega interesa za knjigovodsko prikazovanje dobiček, saj je potrebno od tega plačati davek. Zato se v malih podjetjih maksimizacija dobička pogosto enači z maksimizacijo prostega denarnega toka, kar v praksi pomeni, da lastniki na različne načine, od katerih so mnogi na robu zakonitosti (potni nalogi, prenos stroškov osebne porabe na podjetje, reprezentanca, štipendije itd.), denar iz podjetja izčrpajo še pred bilančnim obračunom. Podjetniško žetev torej razumemo kot način, da iz podjetja kot lastniki tudi kaj zaslužimo, poleg svoje plače, ki nam pripada za delo, ki ga opravimo. Na tem mestu je potrebno jasno razmejiti tudi to, ker pogosto pozabljamo: nagrada za opravljeno delo je plača, nagrada za tveganje pri investiranju kapitala pa dobiček.

Različne podjetniške strategije glede zaslužka

Glede podjetniških strategij oziroma ambicij po zaslužku ločimo dva tipa podjetniških identitet: obrtniško in podjetniško. Podjetniki z obrtniško identiteto imajo ambicijo s svojim podjetjem zaslužiti toliko, da zadostijo osebnim potrebam po denarju. Želijo si predvsem zaslužiti dovolj za svoj življenjski slog in jih rast podjetja ne zanima. Druga vrsta podjetnikov pa ima ambicijo rasti, ki je povezana z željo po večje dobičku. Le kdo bi želel, da njegovo podjetje raste le zato, da bi pokrivalo stroške, zaposlovalo nove kadre in podobno, kar sodi zraven in prinaša podjetniku dodatne odgovornosti, skrbi itd., vendar to podjetje ne bi prinašalo dobička, ki, spomnimo, pripada podjetniku in nekega dne bo ta dobiček v obliki denarja na podjetnikovem računu. Obe poti sta pravi, če se podjetnik tako odloči. Ključno vprašanje, ki bi si ga bilo ob zagonu podjetja dobro odgovoriti, je, ali ustanavljam podjetje zaradi svoje zaposlitve (in morda še zaposlitve družinskih članov), ali imam drugačne ambicije? Ali, kot rad vpraša moj znanec računovodja: ali želite bogato podjetje ali bogatega podjetnika?

Kdaj se odločiti za žetev?

Obstajajo štirje najpogostejši trenutki, ko se podjetnik odloči za žetev: (1) Podjetje se znajde blizu vrha svojega življenjskega cikla, ko rast brez korenitih strateških sprememb ne bo več možna, vendar je podjetje dovolj zanimivo za morebitnega kupca. (2) Za prihodnjo rast ni več resursov, predvsem finančnih in človeških, pogosto je tudi pomanjkanje prave volje in energije za rast. (3) Podjetnik dobi na mizo zanimivo ponudbo za prevzem s strani drugega podjetja, katerega strategija rasti je prevzemanje drugih podjetij, običajno konkurentov. (4) Podjetnik se odloči upokojiti in premoženje v obliki podjetja je njegova renta za jesen življenja. Ni redkost, da se hkrati zgodi več odločilnih dejavnikov.

Dejavniki odločitve za začetek procesa žetve so lahko notranji (pri podjetniku) ali zunanji (iz okolja). Med notranje dejavnike štejemo, da (1) podjetnik morda potrebuje denar za osebne potrebe (reševanje stanovanjskega problema, zdravljenje, premajhna pokojnina), (2) podjetnik nima naslednika, torej podjetje ni družinsko ali (3) podjetnik se je določene dejavnosti enostavno naveličal in bi rad začel nekaj novega. Zunanji dejavniki so: (1) podjetje sicer posluje še solidno, vendar že nekaj časa stagnira, (2) na podjetje so pritiski za znižanje cen na eni strani in zviševanje nabavnih stroškov na drugi strani, kar zmanjšuje dobičkonosnost in (3) proizvodi ali storitve že stagnirajo, vendar ima podjetje še vedno močno blagovno znamko.

Načini in oblike podjetniške žetve

V nadaljevanju si bomo pogledali tri načine žetve in sicer: (1) izplačilo prenesenih dobičkov, (2) prodaja podjetja (pasive) in (3) prodaja premoženja podjetja (aktive). V prvem primeru gre za željo, da lastniki podjetje obdržijo in poslujejo naprej. V drugem in tretjem primeru lastniki s podjetjem nimajo več ambicij. Kateri od prikazanih načinov žetve je najprimernejši, je odvisno od primera do primera.

V prvem primeru (slika 1) ima podjetje zadržane dobičke, ki si jih lastniki želijo izplačati, kar je njihova pravica. Če ima podjetje tudi denar na računu, se ta izplača lastnikom, za enako vrednost pa se znižajo zadržani dobički. Nekoliko bolj komplicirano je, če podjetje nima prostih denarnih sredstev, s katerimi bi lahko izplačalo dobiček. Če je podjetje kreditno sposobno, bo lahko najelo kredit, izplačalo dobičke lastnikom in nadaljevalo poslovanje z enako strukturo aktive in večjo zadolženostjo na pasivi. Naj povemo, da podjetniki pogosto ne razumejo, da je za njihovo celotno premoženjsko bilanco ugodneje, če se pri banki zadolži podjetje, kot če se zadolži fizična oseba Podjetju so obresti davčno priznani odhodek, medtem ko moramo kot fizične osebe plačevati obresti iz že obdavčenih prejemkov.

V drugem primeru (slika 2) prodajamo celotno podjetje A, torej pasivo. Denimo, da je kupec podjetje B, ki plača dogovorjeno kupnino lastnikom. V podjetju se ne zgodi nič, razen da se zamenjajo lastniki deležev, na bilanco stanja podjetja pa ta sprememba ne vpliva. Kakšne spremembe bodo v podjetje vpeljali novi lastniki, je drugo vprašanje.

V tretjem primeru (slika 3) se lastniki odločajo, da prodajo premoženje podjetja A (aktivo). Kupec je podjetje B, ki vplača kupnino na račun podjetja A in preseli sredstva k sebi (v svojo aktivo). Podjetje A ima med sredstvi denar na računi, ki ga kot dobiček ali kapital izplača lastnikom, ki podjetje kasneje likvidirajo.

Pri podjetnikih se pojavi tudi dilema, kdo bi lahko bil kupec za podjetje. Trg podjetij (govorimo seveda o malih podjetjih) pri nas ni preveč živahen, zato je izkušenj relativno malo. Najbolj verjetno je, da se bo kupec našel med konkurenti, lahko da bo to tudi tuje podjetje, nekaj takih primerov v Sloveniji že imamo. Naslednja možnost po verjetnosti nastanka je, da bi naše podjetje kupil nekdo, ki je v dejavnosti navpično povezan, torej naš dobavitelj ali kupec. V tujini je relativno veliko ljudi, ki bi radi začeli svoj posel, vendar nimajo prave ideje, imajo pa kapital. Tako je moj znanec pred leti postal višek v podjetju, kjer je bil zaposlen, kot eden vodilnih je dobil spodobno odpravnino in za ta denar si je kupil utečeno avtopralnico in vulkanizersko delavnico. Obdržal je zaposlene in posel v nekaj letih celo razširil. Taki posamezniki so potencialni kupci. Tudi solastništvo zaposlenih danes ni nič več nenavadnega. Morda so prav dolgoletni sodelavci podjetja zainteresirani, da sodelujejo v takšnem finančnem aranžmaju. Ostale opcije (skladi tveganega kapitala, investicijski skladi, emisija delnic prek borze) so verjetni le za zelo ozek segment podjetij in pri nas zelo redki.

Najpogostejše napake žetve

Te izhajajo predvsem iz slabega načrtovanja. Najprej je potreben trezen premislek in odločitev, saj poti nazaj običajno ni. Podjetniki pogosto nekaj želijo narediti, vendar z odločitvijo odlašajo zelo dolgo in nato želijo vse postoriti v prekratkem času. Druga napaka je, da postopki tečejo predolgo. Vsak potencialni kupec premoženja, ne glede na obliko, bo hotel čim več informacij, podrobnejših vpogledov v poslovanje in podobno. Informacije je potrebno pripraviti čim prej in če imamo resne namene, je potrebno s kupcem tudi maksimalno sodelovati. Pogosto opažena napaka je tudi, da se je podjetnik za prodajo podjetja odločil prepozno, ko je vrednost podjetja zaradi razmer na trgu že padla, vse skupaj pa še bolj pokvarijo omenjeni predolgi postopki. Kot smo že poudarili, podjetniki pogosto enačijo pozitivni denarni tok z dobičkom in si na ta račun privoščijo iz podjetja potegniti denar, kar je za poslovanje podjetja lahko slabo, sploh, če je podjetje še v rasti in mora zagotoviti druge vire financiranja.

Posebna dilema, ki se pojavi ob razmišljanju o prodaji podjetja ali dela podjetja je, koliko je podjetje vredno, oziroma, kakšna naj bo izhodiščna cena za pogajanje. Obstaja cela vrsta načinov vrednotenja podjetja. Lahko se za osnovo vzame neto vrednost podjetja (dejanska vrednost vsega premoženja zmanjšana za vrednost vseh dolgov podjetja) in se to vrednost popravi še za sedanjo vrednost pozitivnih denarnih tokov (ali dobičkov) v prihodnosti. Seveda so te ocene samo ocene, saj njihova vrednost temelji na mnogih predpostavkah in tudi napovedih, kakšno je oziroma bi lahko bilo poslovanje podjetja v prihodnje. Končna cena je tista, o kateri se pogodita kupec in prodajalec.

Drugi vidiki žetve in nasledstva

Ob načrtovanju podjetniške žetve je pomembno upoštevati še druge dejavnike. Pomemben je davčni vidik sprememb, saj je prenos premoženja s poslovnega v zasebno skoraj vedno tako ali drugače obdavčen (dohodnina, davek na kapitalski dobiček, nepremičnine, tudi DDV). Zato je za davčni vidik posla nujno posvetovanje s strokovnjakom. Veliko dilem je tudi pri prenosu družinskih podjetij na naslednjo generacijo, pri čemer se pogosto pojavi želja in potreba, da se ustanovitelju zagotovi rento. Včasih je problematično, kako žetev financirati. Kupec morda ta trenutek nima dovolj denarja za plačilo kupnine in morda je sposoben zadevo izplačati v več obrokih? Smo kot prodajalci pripravljeni kupca tudi financirati. Vsi postopki povezani s žetvijo potegnejo za sabo administrativne in pravne postopke in stroške. Na koncu je prav omeniti še družbeno odgovornost (na primer, kaj se bo zgodilo z zaposlenimi, če podjetje prodamo) in psihološke vidike, saj večini podjetnikov ni lahko pri srcu, ko prodajo svoje podjetje.

Agnes d.o.o. Scroll to Top